Birokratske prigode graditeljev
Najbolj bizarne izkušnje z upravnimi postopki za gradnjo, soglasji, dovoljenji in razlagami pravil, so projektanti predstavili na dogodku revije Outsider v Plečnikovi hiši.
Ne življenje, ampak upravne enote pišejo številne zgodbe, kako ljudje pridejo ali pa ne pridejo do gradbenega dovoljenja. Slišali smo kar nekaj zgodb, zapisal sem dve.
Podiranje stare hiše
Družina iz tujine se želi preseliti nazaj v Slovenijo, kjer je podedovala staro hišo, ki jo je treba podreti. Ta je v naselju pozneje zgrajenih tipskih hiš, kjer novogradnje po prostorskem načrtu niso mogoče. Družina se je sprijaznila, da bo naredila le rekonstrukcijo. Naredi se projekt, da se v obstoječih gabaritih zgradi nova hiša.
Ob stari hiši pa je tudi garaža, ki ima gradbeno dovoljenje, a je v skladu s slovensko »tradicijo« meter predolga in preširoka. Sledi zaplet z novim gradbenim dovoljenjem, ker rekonstrukcija se ne more delati na črno gradnjo, četudi bi nova hiša imela v skladu s starim gradbenim dovoljenjem manjšo garažo.
Edina možna rešitev je, da pride zidar in staro garažo zmanjša za en meter, pokliče se geodeta za novo izmero, legalizira objekt in potem vse skupaj zruši in zgradi na novo.😟
Birokracija kot komedija in tragedija
Obrtnik želi k obstoječemu objektu dograditi skladišče, ki je ob reki Gradaščici na poplavnem območju. Država je izvedla proti poplavne ukrepe, tako da na tej parceli zdaj ni več mogoča poplava. Projektanti so v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja poslali vlogo za soglasje tudi na Direkcijo RS za vode, ki pa je bila zavrnjena.
Zatem so sledili telefonski pogovori med projektanti in upravno enoto, ki so se odvijali takole:
"Dober dan gospa referentka, dobili smo negativno odločbo, razložite mi prosim, kaj je narobe."
"Vi želite graditi na poplavno ogroženem območju."
"To je res, ampak prav vaša direkcija je to uredila in to območje ni več poplavno ogroženo."
"Jaz to dobro vem, da smo mi te proti poplavne ukrepe izvedli, vendar v poplavne karte, ki jih imam jaz tukaj, to še ni vrisano. Torej kar se mene tiče, gradite na poplavnem območju."
"Torej je nekaj narobe s kartami. Kdo jih ureja?"
"Ja mi."
Projektant reče: "Kar se mene tiče, boste morali urediti te karte."
Referentka odgovir: "Ja, ampak treba bo počakati."
Po večmesečnem čakanju in klicih, sledi še en pogovor.
"Gospa referentka, kako je zdaj s temi kartami."
"Saj sem vam povedala, da bo treba počakati."
"Pol leta že čakamo, kako bi to lahko rešili."
Referentka predlaga naj pokličejo kolegico, ki tudi ni mogla pomagati, a je priporočila svojega kolega.
Njegov nasvet je bil, če bi investitor sam poskrbel za študijo poplavne varnosti. Da naj zunanji izvedenec oceni ukrepe direkcije in izriše poplavno karto. S tem bi vloga lahko šla hitreje skozi odločanje. Študija bi stala okoli 10.000 evrov. Investitor je bil pripravljen v to iti, a so mu strokovnjaki rekli, da oni ne morejo ocenjevati direkcije in da mora slednja sama urediti poplavne karte.
Zatem je sledilo novo čakanje, vsi so šli na morje.
Ko pridejo nazaj, so bile karte posodobljene in sledi nov klic.
Projektant vpraša: "Ali lahko zdaj dobimo vaše soglasje?"
"Ja, ampak morate vložiti vlogo."
"Kako to mislite, vlogo smo oddali že pred dvema letoma."
In referentka: "Ja, ampak morate jo še enkrat. Postavite se v vrsto, pred sabo na mizi že imam za štiri mesece projektov." 😬
