Zakaj sem šel na Kitajsko

Ko mi je uspešen poslovnež, ki se je vrnil iz Kitajske, ves navdušen razlagal o tehnološki razvitosti države in da bo pri nas čez 20 let tako, kot je zdaj na Kitajskem, sem zastrigel z ušesi. Že če so zgolj 10 let pred nami, moram to videti, sem si mislil.

Po enem tednu v Pekingu in Shanghaju še vedno ne morem verjeti, kako sta lahko 21 in 24-milijonski mesti lahko tako urejeni. Ljubljana je čisto mesto, ampak Peking je še bolj, tam dejansko nisem videl na tleh nobene smeti. Tudi ozke stranske ulice so vse pometene. Nikjer nisem videl kontejnerjev za smeti, zato mi niti malo ni jasno, kam te ljudje dajejo smeti. Od letališča do centra mesta ni bilo ob robnikih ceste niti enega plevela, tudi tu mi ni jasno, ali jim ta sploh raste, ali so ceste tako narejene, da ne pride "skozi", ali pa ga sproti odstranjujejo.
Smeti omenjam zato, ker so dober kazalec, kako mesto deluje, oziroma koliko je razvito. Plevel pa je dober pokazatelj stanja države, ali prosperira ali nazaduje; za primerjavo, v najbolj razviti italijanski deželi Lombardija bodo plevel na cestah kmalu lahko kar kosili.

Transport

Drugo kar bode v oči, je vozni park v Pekingu in Shanghaiju, majhnih in starih avtomobilov ni, 95 odstotkov je velikih in sodobnih. Kot nam je povedal domačin, so praktično vsi narejeni na Kitajskem, iz "join venturjev" so BMW, Toyote, VW, Audiji, Buick, ne malo pa je tudi kitajskih vozil, ki so po izgledu in velikosti povsem primerljivi z zahodnimi avtomobili. Tako se BMW X5, ki so pri nas lepo prepoznavni, tam izgubijo v prometu. Kitajci so ponosni na svojo različico Tesle, ki v izložbi izgleda bolje kot original.

Elektrifikacija

Naš sogovornik nam razloži, da on vozi električni avto, kar je zelo poceni. "Cena električnega avtomobila je 30.000 dolarjev, državna subvencija znaša 10.000 dolarjev, torej sem zanj plačal 20.000 dolarjev. In zdaj me vožnja do staršev, ki so 400 kilometrov iz Pekinga, stane 1,5 dolarja, to je toliko, kot dam za kavo," ves zadovoljen pove.
V mestu je veliko skuterjev, vendar nisem opazil niti enega, ki ne bi bil električen. Nekateri so vidno obrabljeni in stari, vendar imajo še vedno nekje pripeto baterijo in se neslišno rinejo po ulicah. Očitno so bencinski prepovedani. Podobno je s hitrim vlakom, prav nič ne izgleda, da bi ga ravno kar pripeljali iz tovarne, kljub temu pa se pelje 350 km/h.

Tehnologija

Na Kitajskem je zelo malo tujih turistov, razlog je seveda jezikovna ovira, ki zelo otežuje gibanje po državi. V pozni jeseni je tako med turisti veliko kmetov, ki si po spravilu pridelkov pridejo v mesta ogledati zgodovinske znamenitosti in dosežke sodobne Kitajske. Na vstopnih točkah v turistične znamenitosti so varnostni pregledi in na enem od njih je bilo tudi skeniranje osebnega dokumenta. Pričakoval bi, da bodo imeli kmetje nekakšne porumenele knjižice, na moje veliko presenečenje so imeli brezstične izkaznice. Kdaj bomo mi imeli brezstične osebne izkaznice, ne vem.

Plačevanje

Na steklu "azijske" stojnice s hrano je s selotejpom prilepljen natrgan A4 list, ki pa se izkaže za zelo pomemben del stojnice. Na njem je namreč QR koda, ki jo večina kupcev s telefonom poskenira in s tem plača tisti "kuhan knedelj". To je tako, kot če bi pri nas, pečen kostanj plačevali s telefonom.
Na Kitajskem med drugim ni googla in facebooka - mimogrede, ena redkih zahodnih aplikacij, ki deluje, je LinkedIN. Za messenger uporabljajo aplikacijo WeChat. In ko v Shanghaiju obiščeš tehnični muzej ugotoviš, da je treba vse dogodke (4D projekcije, simulacijo potresa...) vnaprej rezervirati prek WeChat. V muzeju imajo med drugim robote, eden od njih ti zaigra glasbeno željo na klavirju, drugi ti reši rubikova kocko..., vsi pa so videti tako obrabljeni, kot da so že ne vem kako dolgo tam.

In še prostorsko planiranje

Shanghai je povsem novo mesto, današnjo podobo je tako rekoč dobilo v zadnjih 20 letih. Znano je, kako so pred olimpijskimi igrami brezkompromisno porušili cele četrti starega Pekinga in zgradili olimpijske objekte. Zvečer na TV gledam oddajo o njihovi gradnji objektov ali bolje rečeno nove soseske. Govorjenja seveda ne razumem, iz slike pa razberem "logiko" njihovega prostorskega planiranja. Pokažejo barakarsko naselje, ki ima tako ozke ulice, da skozi njih v primeru požara ali potresa ne bi moglo priti reševalno vozilo. Zatem na zemljevidu obkrožijo "reconstruction area", lokalnim prebivalcem obljubijo, da bo tudi v novi soseski prostor za tržnico, ki jim tako veliko pomeni. Dogovor z investitorji doseže prodajalec, ki ima že 40 let svojo stojnico na stari tržnici. In potem se gradnja začne in zrastejo 30 do 50-nadstropne stanovanjske stolpnice ali pa še ena postaja hitre železnice.

Pogled iz druge najvišje stavbe na svetu Shanghai Tower, ki je visoka 632 metrov, hitro dvigalo pa naredi 20,5 metra v sekundi. (foto: blogPROSTOR.si)